Limfedem je oteklina, ki nastane zaradi poškodbe ali okvare limfnega sistema. Limfni sistem je pomožni odvodni transportni sistem, ki poleg venskega sistema odstranjuje iz tkiva odvečno vodo in metabolne produkte. Njegova posebnost je v tem, da odstranjuje večje molekule (beljakovinske in maščobne molekule, mikroorganizme, odpadne celice itn.), ki so prevelike, da bi se iz tkiva izločile po venskem sistemu.
Limfedemi se po izvoru delijo na:
a Primarni limfedem je prirojen in nastane zaradi okvarjenega limfnega sistema (nezadostno število limfnih žil, okvarjene limfne žile, okvarjene bezgavke, okvara na zaklopkah limfnih žil itn.).
b Sekundarni limfedem je pridobljen in posledica poškodb, operacij, obsevanj in vnetij (odstranitev bezgavk, prekinitev limfnih žil, piki insektov, infekti itn.).
Zastoj vode in metabolnih produktov v tkivu vpliva na spremembo kislinsko-bazičnega ravnovesja v tem predelu telesa. Zastale beljakovine v tkivu privlačijo še večvode. Z dodatno količino vode prispejo tudi nove beljakovinske molekule in s tem se verižna reakcija nadaljuje. Posledica zastoja beljakovin v medceličnem prostoru je fibroziranje tkiva, kar se kaže v otrditvi oteklega tkiva ter nastanku patoloških sprememb tkiva in kože. Ker je limfedem posledica beljakovinskega vleka tekočine v tkivo, zdravila za odvajanje vode (diuretiki) ne pripomorejo k izboljšanju stanja.
Po mednarodni klasifikaciji ISL (International Society of Lymphology) limfedem delimo na večstopenj ali faz:
• Faza 0 – subklinično stanje (Oteklina še ni vidna, čeprav je transport tekočine že oslabljen. To stanje lahko traja mesece ali leta, preden postane edem jasno viden.)
• Faza 1 – popravljivo stanje (Edem je viden in stanje se izboljša že z dvigom okončine.)
• Faza 2 – vtisljiv edem (Ob pritisku palca na edem se v tkivu naredi vdolbina, ki potrebuje nekaj časa, da izgine. Dvig okončine stanja ne izboljša. Stanje se izboljša s pravilno in pravočasno terapijo.)
• Faza 3 – nepopravljivo stanje (Nastaja fibroza tkiva, edem je vedno bolj čvrst in vedno težje ga je odstraniti.)
• Faza 4 – fibroza tkiva (Tkivo je trdo in čvrsto. Ko pritisnemo nanj, se pod palcem ne udre. Prisotne so spremembe na koži: papilomatoze, keratoze, hiperpigmentacija itn.)
Nezdravljen ali zdravljen limfedem z neustrezno terapijo lahko preraste v težko stanje in vodi v hujša bolezenska stanja. Običajne posledice so fibroza tkiva, podkožno bakterijsko vnetje tkiva –šen, omejeno gibanje sklepov, motnje venskega pretoka, razjede tkiva ter kot najhujša posledica tudi nastanek angiosarkoma (Stewart Trevis Syndrome).
. . . . . . .
Kompleksna obravnava limfedema je metoda za zdravljenje limfedemov, ki jo izvaja strokovno usposobljen terapevt, tako imenovani limfterapevt. Celostno obravnavo limfedema sestavlja večtehnik in metod ter poteka po protokolu Dr. Vodderjevega inštituta v Avstriji. Obravnava traja od 60 do 90 minut in je sestavljena iz večsegmentov:
- terapevtski pregled
- manualna (ročna) limfna drenaža po dr. Vodderju 45 minut (za preusmerjanje limfnega toka)
- specialno kompresijsko povijanje (večplastno kompresijsko povijanje)
- posebne vaje kompresijsko povitega dela za zmanjšanje edema
- nega kože
- edukacija in svetovanje.
Zaradi kompleksne problematike limfedema za zmanjšanje odvečne tekočine se obravnava deli na dve fazi:
a Prva faza je intenzivna faza, ko je oseba sprejeta na kliniko, kjer je deležna celostne obravnave limfedema vsak dan 14 dni (v zelo težavnih primerih tudi 2x/dan).
b Druga faza je vzdrževalna faza, ko oseba obiskuje limfterapevta ambulantno 2-3x/teden in nosi po meri narejeno kompresijsko nogavico ali rokavico. Namen kompresijskih oblačil je ohranjanje doseženega stanja in preprečevanje poslabšanja stanja oteklega predela telesa.
Mere za kompresijsko oblačilo se vzamejo po končani intenzivni fazi obravnave limfedema, ker je takrat stanje okončine najboljše. Pri naročanju kompresijskega oblačila je zelo pomembna natančna meritev okončine. Recept za kompresijsko oblačilo predpiše zdravnik specialist in prav tako določi kompresijski razred. Kompresijski razredi se nekoliko razlikujejo po državi proizvajalca. Najpogostejša klasifikacija je (mere se nanašajo na pritisk na gležnju/zapestju):
- kompresijski razred I: 20 –30 mmHg
- kompresijski razred II: 30 –40 mmHg
- kompresijski razred III: 40 –50 mmHg
- kompresijski razred IV: 50 –60 mmHg
Nasvet: Po odstranitvi bezgavk priporočamo obisk limfterapevta, še preden se pojavi otekanje roke ali noge.